Ljubo življenje, naj se začne, je tretji roman avtorice Staše Tajane in se rahlo navezuje na predhodnega, z naslovom Welcome aboard (Welcome aboard je že preveden v angleščino in si počasi utira pot na spletni strani Amazon). Prvi roman je naslovila Republika Skurjena guma in ga toplo priporočam vsakomur, ki se počasi spogleduje s starostjo ali, še bolje – vsem, ki živijo ali se tudi kot zaposleni, ukvarjajo s starostniki.
Staša Tajana že dve desetletji piše in objavlja tudi drugo literaturo, predvsem za otroke – pravljice, dopolnjevanke in uganke, radijske pravljice za lahko noč. Njene ure pravljic v knjižnicah so zagotovo enkratne, saj zgodbice vedno napiše šele kakšen mesec prej. Prijetna drobna plavolaska ima ogromno domišljije in veliko srce.
Ljubo življenje, naj se začne, ima, kot vse njene doslej izdane knjige za odrasle, precej avtobiografskega. Dogaja se na razkošni ladji za križarjenje, kjer si je pred leti kot zaposlena utrla novo smernico v življenju in kjer sedaj s partnerjem kot potnika redno preplešeta izjemne dopustniške dni. Še vedno ostaja odprih oči in ušes za vse, kar se na takih ladjah dogaja, in nam tako iz prve roke približa življenje potnikov in članov posadke.
Svet, za katerega kot potnica nisem nikoli bila dovolj bogata, da bi se pridružila posadki, pa nisem imela poguma. Me je pa vedno zanimalo, kako je preživeti kak mesec na plavajočem mestu. Zdaj sem končno odkrila košček tega življenja.
Jezik Staše Tajane je svež, mladosten, iskriv, poln današnjih, živih izrazov. Spoznamo težave, strahove, veselje in strasti potnikov in posadke. Nekateri potniki imajo svoje kaprice, ki jih izživljajo nad svojci in zaposlenimi. Številni člani posadke pa prihajajo iz revščine ali pa jih mučijo zgrešene življenjske odločitve, ki jih drago plačujejo, čeprav so mislili, da jim bo ladja to breme olajšala.
Rdeča nit, ki se prepleta skozi ves roman, je ljubezen, ta gonilna sila sveta. Hrepenenje, spogledljivost, varanje, ljubosumje in vroča erotika, ki požene kri po žilah. Sem ter tja tudi prava zanesljiva ljubezen. In še to je pomembno in spremlja vse, ki plujejo: na ladji nikoli nisi lačen. Hrana je božanska, za goste vsekakor. Zaposleni se morda ne bi povsem strinjali, a lačni zagotovo niso.
Staša ima pretanjen občutek za humor, vživi se v skrite misli posameznikov in tako nam ob sedanjem dogajanju razkrije tudi nekaj njihove preteklosti. Če ste za avanturo, za sočno potovanje v družbi več sto zaposlenih in potnikov, potem bo to za vas ravno pravo branje. Toplo ga priporočam!
Mojca Blažej Cirej
